728 x 90

Islam ne potrebuje reformacije, določene skupine muslimanov jo potrebujejo

Sami Al-Daghistani

Pogovor s Samijem Al-Daghistanijem, v Kranju rojenem sociologu in islamologu slovensko-iraških korenin.

Akademska in raziskovalna pot ga je vodila iz Ljubljane, kjer živijo njegovi starši, v Sarajevo, Kairo, Rabat, na univerzo v Leidnu in Münstru, v kratkem odhaja na slovito Columbia University v New York, kjer bo nekaj časa preživel kot doktorski raziskovalec islamskih študijev. Napisal je vrsto znanstvenih člankov, govori šest jezikov, vključno z arabščino, ta hip prevaja iz arabščine v slovenščino dve knjigi; delo slavnega arabskega popotnika Ibn Battuto in prvi filozofski roman avtorja Ibn Tafayla.

V času, ko državo obdajajo z bodečo žico, ko politika in mediji generirajo negotovost in strah, ko Evropska unija poka po šivih, moramo še bolj zavzeto kot sicer iskati poti sobivanja in sodelovanja.

Sami, poznava se vrsto let, srečala sva se na mednarodni poletni šoli, ki jo je organiziral Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na kateri smo sodelovali udeleženci iz Gruzije, Mehike, držav vzhodne Evrope, Balkana in Slovenije. Takrat smo v trenutku presegli jezikovne, kulturne bariere, danes pa se zdi, da imajo ljudje težave v sobivanju s svojimi sodržavljani in sodržavljankami, če so ti druge barve kože, vere, jezika. Kako je biti musliman v Sloveniji? Natančneje, kako je biti izobražen musliman v Sloveniji?

Sam nisem nikdar imel negativnih izkušenj, saj je moj krog prijateljev in znancev izredno odprt in progresiven. So pa zato morda moji starši »plačali« nekoliko višjo ceno zaradi svojega priimka – nemalokrat je bilo moč občutiti določene opazke, ki so letele na račun očetovega etničnega oz. verskega ozadja. Čeprav so bili to osamljeni dogodki, je potrebno širši množici ljudi razložiti in predočiti nekatera zgodovinska dejstva, ponuditi vpogled v zgodovino islamske misli, teme, ki doslej v Sloveniji niso bile pogosto naslovljene.

V Sloveniji si rojen in vzgojen – kako gledaš na radikalne oblike islama, na militantnost, ki se je boji toliko ljudi in spričo katere prihaja do odpora do celotnih muslimanskih skupnosti? 

Rodil sem se v Kranju leta 1986 v več-etnično in versko družino. Po mami sem Slovenec, po očetu Iračan. V moji družini je moč najti ateiste, rimokatoličane, pravoslavce, sunite, šiite in Kurde. Mislim, da je militantnost relativno nov pojav, ki je nastopil z obdobjem kolonializma na Bližnjem vzhodu, sploh pa preko zavojevanj arabskih in pretežno muslimanskih držav s strani ekonomsko in politično dominantnega Zahoda. Tam, kamor je Zahod posegel s svojo politično-ekonomsko paradigmo prestrukturiranja družbe in uvedbo nacionalnih kategorij prebivalstva, tam je tudi možno zaznati določene oblike radikalizacije, militantnosti, bodisi v Pakistanu in Indiji, Afganistanu, Maliju, Somaliji, Jemnu, in navsezadnje v Iraku in Siriji. Militantnost je potrebno odpraviti, bodisi versko, tisto ki se dogaja v imenu islama, nacionalno ali pa ekonomsko, ki se prodira v globino družbenih procesov arabsko-muslimanskih držav. To kar imenujem »ekonomska militantnost« oz. politična ideologija, ki za svoje cilje vsiljuje določeno ekonomsko paradigmo za ceno več tisočih oz. stotisočih žrtev na Bližnjem vzhodu, je v mojih očeh prav tako teroristično dejanje, ki se dogaja v imenu naprednega in svobodnega sveta.

Dobro poznaš razmere v Iraku, tam je rojen tvoj oče, tam si bil pred vojno večkrat na obisku. Kako ocenjuješ položaj v Iraku, kako je prišlo do kaosa, čemu pripisuješ vznik Isisa oz. t.i. Islamske države in drugih militantnih skupin, ki ogrožajo iraško prebivalstvo in ga silijo v beg, v begunstvo?

Irak je rana nas vseh oziroma bi to morala biti. Desetletja dolgo smo žalovali za Palestino. Še zmeraj žalujemo. Palestinsko-izraelsko vprašanje je v tem pogledu ključnega pomena, a že od leta 1990 je na udaru tudi Irak. Položaj v Iraku je izjemno slab – več kot 3 milijone ljudi je notranje razseljenih, infrastrukture in srednja razreda, ki je bil jedro družbe, ni več, ekonomsko je Irak bankrotiral, korupcija prevladuje v vseh segmentih družbe, predvsem v politiki in varnostih silah. Irak je problematičen iz večih razlogov. Obstajajo dokazi, da so želeli Irak načrtno zrušiti; najprej politično, potem ekonomsko (uničujoče sankcije, ki so trajale od leta 1991 do 2003, so terjale več kot milijon življenj, od tega več kot pol milijona otrok), nato še vojaško z invazijo in okupacijo leta 2003. Irak ni podpisal kapitulacije, kakor sta to storili Japonska ali Nemčija ob koncu druge svetovne vojne, temveč je bil napaden in nasilno okupiran – ZDA in t.i. koalicijske sile so zrušile družbeni red, infrastrukturo, uničile državne ustanove, ustanovili so t.i. CPA (Coalition Provisio Authority s Paulom Bremerjem na čelu), ki je začel s procesom de-batifikacije in eliminiranja iz političnega, socialnega in ekonomskega življenja ne le visokih uradnikov dotlej vladajoče stranke Baath, temveč tudi ostalih pripadnikov, ki so šteli nekaj milijonov članov. Razpustili so vojaške sile, specialne enote in republikansko gardo, čez noč je tako brez službe ostalo več kot po milijona nekdanjih vojakov. Tudi tu je potrebno iskati vzroke za to, kar se dogaja v Iraku danes. Ameriških sil Iračani niso pozdravili z rožami, temveč je med prebivalstvom zavladal močan odpor do okupatorja. Upor so skušalo utišati z vzpotavitvijo s strani ZDA potrjene t.i. iraške vlade. Ta je z infiltracijo iraško-iranskih milic v varnostne sile krepila nadzor s pomočjo nasilja, korupcije, ugrabitev, mučenj in umorov. To je »demokracija«, ki jo Iračani doživljajo dan za dnem. Politična elita je vse odtlej (sodno) preganjala pretežno sunitske državnike in vse, ki so vladi nasprotovali, vključno s tedanjim iraškim podpredsednikom. Ko so se leta 2013 ponovno pričele množične demonstracije, pretežno v Faludži, Diyali, Anbarju, so varnostne sile nasilno odstranile protestnike in jih napadle. Iz tega incidenta so se rodile nove radikalne skupe, ki jo danes poznamo kot ISIS. ISIS ima zelo zapleteno mrežo delovanja – tu so določeni generali iz prejšnjega režima, uporniki, ki niso podprli invazije na Irak, ekstremisti iz tujih držav in ostale skupine. Strokovnjaki so svarili, da lahko Irak postane mednarodno središče ekstremistev, v kolikor se državni sistem ne uredi, in prišlo je prav do tega. Junija 2014, ko je ISIS zavzel Musel, mnogi Iračani verjeli, da se bo iz njega rodila revolucija proti pro-ameriško-iranski vladi, proti korupciji, umorom in zatiranju, a temu ni bilo tako, saj je ISIS nadzor prevzel z ideologijo nasilja, vmes so ponovno vskočile na pomoč pro-iranske milice in iranske Quds brigade. Danes je Irak razdvojen bolj kot kdajkoli prej. Tudi načrt razkosanja Iraka na tri enklave je zgodba, ki je pričela dobivati vidnejšo obliko prav z invazijo na Irak.

Posledice iraške in sirske vojne so tudi milijoni beguncev, ki so v mizernih pogojih nastanjeni v Libanonu, Jordaniji, Turčiji. Kakšni so izgledi, da se tisti med njimi, ki prihajajo v Evropo, uspešno integrirajo? Kolikšna je njihova in kolikšna je odgovornost držav sprejmnic? Kateri modeli integracije so po tvoje najustreznejši? Bi se morali muslimani integrirati v evropsko, prevladujoče sekularno družbo? 

Mislim, da bi to moralo biti neizpodbitno. Uspešna socialno-ekonomska integarcija bi pomenila naučiti se jezika države gostiteljice, zgodovinskih relacij, jim pomagati poiskati službo itd. Države sprejemnice seveda ne morejo sprejeti izredno velikega števila imigrantov oz. beguncev naenkrat, saj bi to spremenilo določeno družbeno ravnovesje.

Države sprejemnice seveda ne morejo sprejeti izredno velikega števila imigrantov oz. beguncev naenkrat, saj bi to spremenilo določeno družbeno ravnovesje.

Merklova je ravno pred dnevi ponovno poudarila, da je integracija nujna, a da je multikulturizem mrtev in da je pravzaprav laž. To naznanja dvoplastno perspektivo. Asimilacija bi zagotovo pomenila opustitev lastne identitete, za dosego prevzetja identitete drugega, v tem primeru evropskih držav gostiteljic. To bi bila napačna pot. Potrebna je socio-ekonomska integracija, ki bi posledično pomenila tudi vključitev v kulturno sfero in ostala področja družbenega življenja.

 

Gotovo poznaš ljudi, imigrante, ki so prišli v Evropo v preteklih letih. Kako gledajo na Evropo, na njen sekularizem, na njen individualizem? So se pripravljeni vključiti, izkazujejo razumevanje za življenjske stile Evropejcev, Slovencev? Ali pa želijo raje ohraniti svoje intimne kroge in družbena omrežja z drugimi priseljenci, ki delijo z njimi kulturo, navade, vero? 

Zagotovo so pripravljeni prispevati družbi, v kateri so oz. bodo ponovno zaživeli. Večina sirskih in v preteklosti iraških beguncev je izobraženih, kar pomeni, da so živeli neko spodobno in normalno življenje. Nasilje ni inherentno islamu, temveč je pogojeno z eksistenčno in pa tudi ekonomsko raven bivanja. Revščina spodbuja nasilje, ne islam. V Iraku pred invazijo leta 2003 ni bilo samomorilskih napadov, od takrat do danes jih je bilo skoraj dva tisoč. Srednji sloj je bil eliminiran in je zbežal. Pripravljeni so se vključiti, a bo potrebna potrebno sistematična integriracija. Ne zato, ker so muslimani ali Arabci, temveč zato, ker mnogi med njimi prihajajo iz vojnega območja.

Kakšen bi bil tvoj nasvet muslimanom, ki prihajajo v Evropo in Slovenijo, kakšno je naše sporočilo tistim, naš nasvet vsem, ki prihajajo?

Sporočilo, da so tu dobrodošli. In ob tem sporočilo, da je njihov prihod izziv za oboje, tako za državo gostiteljico, najsi bo to Nemčija ali Slovenija, kot za njih same. Potrebno se je dobro naučiti jezika, sprejeti določene kulturne oblike družbe, v kateri živimo, a ne za ceno svoje lastne etnične ali verske identitete.

Kakšen bi bil tvoj nasvet Evropejcem in Slovencem, kako odgovoriti na strahove, zadržanost, distanco do muslimanov?

Nevednost poraja strahove.

Nevednost poraja strahove. Potrebno se bo podučiti o islamu kot svetovni religiji in predvsem kot kulturi in civilizaciji. Po drugi strani je potrebno razumeti geo-politične akcije in reakcije, ki se jih sprejema v Evropi in Sloveniji in ki neposredno zadevajo bližnjevzhodni svet. Zaradi tega je danes mnogo držav v plemenih. Terorizem ni islamski, niti verski, temveč se zaradi določene politične ideologije dogaja v imenu religije. Seveda moramo biti pozorni do vseh oblik takšne ali drugačne radikalizacije, a prevprašajmo tudi politične elite in delovanje korporacij ter njihovih interesov, ki so vzrok za mnoge napačne odločitve. Posledice teh odločitev čutimo danes vsi, tu v Evropi, predvsem pa begunci in tisti, ki so ostali v porušenih državah.

Slovenska populistična, tudi precej radikalizirana desnica, je pred kratkim predlagala prepoved nošenja burk v Sloveniji (predlog so medtem v Državnem zboru že zavrnili) Kako kot musliman gledaš na žensko pokrivanje glave, še posebej in tudi na popolno zakrivanje obraza? Nekateri verjamejo, da gre za najbolj zadrte oblike nadzora nad ženskami in tudi v pretežno muslimanskih državah je v preteklosti prihajalo do nasprotovanja, celo prepovedi zakrivanja obrazov (Tunizija, Turčija, Sirija, Indonezija itd.). 

Politične igre so zmeraj dobro orodje za dosego določenih ciljev. Pokrivanje žensk ne izvira iz islama, temveč je pred-islamsko izročilo, dobro poznano tudi na Zahodu, v krščanstvu in judovstvu. V Koranu ne obstaja neposredni izrek za pokrivanje ženskega obraza, obstajajo pa zato določene druge razlage, ki se seveda različno interpretirajo. Velikokrat je moč opaziti, da so to kulturne prakse v posameznih državah, npr. v Jemnu, Saudski Arabiji itd, ne nujno islamske prakse. Koran je etično  in ne pravno-formalno sporočilo, saj se manj kot pet odstotkov koranskih sur navezuje na pravne odloke. Klasični islam je poznal vrsto ženk teologinj, mističark, celo eksegetinj, danes je tega občutiti manj tudi zato, ker se je že pred-, predvsem pa med in po kolonializmu družba začela zapirati vase, vsiljene so ji bile tuje prakse delovanja in oblikovala sta se dva pogleda – tisti liberalen, ki je zagovarjal sprejemanje vrednot in norm Zahoda, ter tisti bolj religiozen, strikten, ki se je temu upiral in zagovarjal premislek k lastnemu izvoru. Obe struji sta napačni v tem, da zagovarjata le en pogled na življenje v islamu, bodisi liberalno-zahodni bodisi bolj strog-salafističen, in oba pogleda nasprotujeta pluralni multipliciteti islamske kulture, ki je na tem področju sveta obstajala stoletja.

Pred časom sem prebral tvoj zapis na družbenem profilu, v katerem opozarjaš na šiitizacijo predvsem Iraka in Sirije. Kolikšen je vpliv Irana na dogajanje v Iraku in Siriji in zakaj vidiš to kot problem? Še posebej v luči indicev, da najbolj skrajne islamistične skupine prihajajo iz sunitskih vrst (Al Kaida, ISIS in druge), da prav takšen, zelo konzervativen islam promovira prav Saudska Arabija. Gre v Iraku in Siriji za spopad dveh skrajnih, radikalno konzervativnih oblik islama, šiitskega, ki ga podpirajo Iran, Hezbolah (itd.) in sunitskega, ki ga podpirajo Saudska Arabija, Bahrain, Katar? Kje so po tvoje razlogi, da ne dobi več podpore in prostora zmernejši islam, takšen kot ga poznamo denimo v Bosni in tudi pri večini evropskih muslimanskih skupnosti?

Obliko islamizma, ki ga zaznavamo v Evropi, je potencirala vojna mašinerija. Kmalu po invaziji na Irak je prišlo do vznika šiitskih milic, ki dobivajo podporo, orožje, denar in blagoslov iz Irana, prav tako pride do radikalizacije določenega dela sunitskega prebivalstva in ustanovitve al-Kaide v Iraku (mimogrede, al-Kaido v Iraku so leta 2007 uspešno premagali s pomočjo ameriškega orožja iraška plemena s področja, kjer je tudi vzniknila). Kar se je med 2005 in 2007 dogajalo v Iraku in predvsem v Bagdadu, ni državljanska vojna, kakor jo imenujejo politiki in mediji, češ, da je iraško prebivalstvo razdeljeno, temveč sistematično zatiranje in eliminiranje dela prebivalstva, ki je imel določeno stopnjo prominence tekom prejšnjega režima – na tisoče doktorjev, znanstvenikov, profesorjev, pilotov je bilo umorjenih in viri dokazujejo, da so seznami z imeni, ki jih je bilo potrebno odstraniti, prišli iz političnega vrha iz Irana. Ne gre torej toliko za »šiitizacijo Iraka« kot za obliko vpeljevanja verske in politične doktrine iz Irana, ki seveda je šiitska. ZDA so eliminirale največjega sovražnika Irana, Sadama Huseina. Ta prostor je bilo potrebno zapolniti na ideološki in verski ravni. Postavitev pro-iranske konzervativne šiitske vlade, vdor milic, in mehka oblika teokracije, so omogočile sistematično sektaštvo, ki ga iraška družba navkljub nasilnemu basističnemu režimu dotlej ni poznala. Vse to se je dogajalo pod budnim očesom Washingtona. Politični veljaki od leta 2004 v Iraku pripadajo Dawa islamski stranki, ki je bila ustanovljena v dvajsetem stoletju in je pridobila na moči v 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja, da bi spodkopala basistični režim. Sedež stranke se je iz Iraka preselil v Teheran in prominentni člani iraškega parlamenta vključno s prejšnjim premierjem Nurijem al-Malikijem, sedajšnjim premierjem Haider al-Abadijem, pripadajo tej verski politični stranki. Tu je tudi Hadi al-Amiri, nekdanji iraški minister za prevoz (2010-2014), ki se je v času iransko-iraške vojne boril na strani Irana kot član Badr brigad, izrazito militantnega krila organizacije Supreme Islamic Iraqi Council. Danes al-Amiri kot vodja organizacije Bard odkrito podpira sektaško agendo v Iraku.Al-Amiri je obenem član iraškega parlamenta. Skupina Badr je morda največja, a v Iraku obstaja vrsta drugih pro-iranskih milic, ki s sektaškim nasiljem rušijo družbeno ravnovesje v Iraku, vključno z iraško vejo Hezbolaha, izjemno nasilno milico Asaib Ahl al-Haq in drugimi. Teheran politično nadzoruje tri prestolnice arabskega sveta – Bejrut, Damask in Bagdad, delno tudi Jemen. Na drugi strani imamo zalivske države, ki prav tako podpirajo določeno radikalno obliko islamizma. Sirija ima pretežno sunitsko prebivalstvo, državo pa vodi pretežno alavitska politična manjšina. Tam, kjer obstaja več etničnih, verskih in narodnih struj, tam skušajo vsiliti nasilno ideologijo. Gre za neke vrste balkanizacijo Bližnjega vzhoda.

Poglejva širši kontekst. Nanj je zelo odkrito pokazal Zlatko Dizdarević, bosanski novinar in diplomat, ki se je pred kratkim mudil v Sloveniji. Trdi, da gre pri kaosu na Bližnjem vzhodu za neoimperializem, za fašizem globalnih korporacij in nekaterih zahodnih držav, ki so v pogoltnosti za nafto, zemeljskim plinom in drugimi resursi sprožili vojne in konflikte na Bližnjem vzhodu in je zato situacija, ki jo danes opazujemo na tem prostoru (državljanske vojne v Libiji, Siriji, Iraku, vojna v Jemnu, nikoli pomirjeni Afganistan itd.) nič manj kot posledica zahodnega intervencionizma. Dizdarević pravi, da je sicer res, da so bili Gadafi, Husein ali Asad diktatorji, avtokrati, a so bile države vendarle stabilne. Danes so te države v ognju, stotisoči so umrli, desetine milijonov jih beži pred nasiljem in revščino. Kako gledaš na širše geostrateške interese in ravnanja velikih (ZDA, Rusija, evropske države)? Kakšne so tvoje predikcije? Kdaj se bodo končali spopadi in kakšne bodo družbe, ki bodo izšle iz povojnih Sirije, Iraka, Libije?  

To povsem drži. Preplet geo-političnih interesov Evrope in Severne Amerike, moč korporacij in vpliv naftnih družb igrajo največjo vlogo. Diktat tu narekuje denar in vprašanje moči. Mislim, da rešitve ta hip še ni na obzorju, vsaj kar se tiče Iraka. Ob začetku invazije na Irak je državo še bilo možno rešiti pod budnim očesom ZN-a, jo zaščititi pred vstopom tujih sil, vzpostavitjo programa za izvoz nafte, prepovedjo vmešavanja tujih sil v notranjo politiko Iraka (predvsem ZDA in Irana) ter rekonstrukcijo države. Zgodilo se je ravno nasprotno – rušenje civilne infrastrukture, uničenje srednejga razreda, vzpostavitev pro-ameriške, izjemno neustrezne, sektaške iraške politične elite iz tujine, predvsem iz Irana, pregon in dopustitev odtujevanja iraških sunitev, vzpostavitev sektaških milic, vznik ISIS-a itd. Mislim, da bodo na koncu Irak razkosali na tri dele. Sirija ima morda še možnost, da se izvleče iz tega, a merjenje moči poteka v tem primeru predvsem med Rudijo (in Iranom) na eni ter ZDA (in NATO) na drugi strani. Vprašanje Sirije je vprašanje svetovnih velesil. Spopadi bi se lahko končali, ko bi ena stran popustila, seveda za ceno izgube ozemlja oz. politično-ekonomskih vplivov.

Vrniva se na začetek. Mnoge ljudi je strah islamizacije Evrope. Islama po tem, kar zapisujejo javnomnenjske raziskave, ljudje v največji meri ne vidijo kot prispevek k večji kulturni in religijski pluralnosti, ampak bolj kot grožnjo, kot nevarnost. Glede na tvoje poznavanje religije, islamskih zakonov, ekonomije – kako pomiriti ljudi, na kakšen način pokazati, da islam kot takšen ni grožnja, da so resnična grožnja revščina, intervencionizem, zatiranje in marginalizacija muslimanskih skupnosti?

Povedano zelo zgoščeno – militantnost ne izhaja iz religije, islama v tem primeru, in ne korenini v neki etnični skupini. Islamizacija se ne dogaja vsepovprek, ne dogaja se na socialni ali kulturni ravni, temveč prej obratno – da se muslimani pogosto prilagodijo življenju v Evropi do te mere, da zavrnejo indentiteto svojih staršev. T.i. literarno branje Korana ne predpostavlja nujno militantnega branja ali radikalizacije. Literarno branje Korana pomeni sprejemanje postulatov in etike Korana kot Svete knjige, če vanjo verjamemo. V kolikor bi šlo le za literarno branje, je to ne le sprejemljivo, temveč nujno. Do militantnosti pride zaradi militantnega branja in ne literarnega!

Kako odgovarjaš na stališča, ki niti niso tako zelo redka, in sicer, zakaj odpirati vrata muslimanom v Evropi, jim dovoljevati, da prakticirajo svojo vero, če pretežno muslimanske države ne izkazujejo enake odprtosti do drugih verskih (ali ateističnih, sekularnih) praks v svojih okoljih? Kje so vzroki za konzervativni islam v Saudski Arabiji in drugje, kjer je vsak odmik od zapovedanih pravil prepovedan, celo ostro sankcioniran? Beremo o obglavljanju političnih oporečnikov, ateistov itd. Kakšni so izgledi, da bi večina muslimanov sveto knjigo Koran in hadise brala bolj vključujoče? Ima sekularni humanizem kakšne izglede v pretežno muslimanskih okoljih, ali pa gre za pogled, ki je islamu tuj do te mere, da ni resnih možnosti, da bi zastavil bolj vključujoče?

Sirija, Irak, tudi Iran npr. imajo zelo mešano prebivalstvo – v Iraku je bilo več kot milijon kristjanov, mnogo Judov, Turkmenov, nekaj milijonov Kurdov itd. Tradicionano so prav muslimanske države spajale večplastnost kultur in filozofij – tudi islamska klasična filozofija je prevzemala od antične, indijske in perzijske filozofske tradicije; šerija je veljala le za muslimane in ne za ostale vernike. Vzroke za konzervativni islam je mogoče najti tako v zahodnem zavojevanju kot vsiljevanju islamu tujih oblik in praks – tudi enoznačno interpretacijo življenjskih oblik – ter v radikalizaciji določenih skupin. To, da npr. Saudska Arabija izvršuje telesno kaznovanje (ki ni enko islamskemu pravu kot človeški interpretaciji pravnih nor! – in ki nadalje ni enako šeriji kot Božjem pravu!) je lahko pogledati v luči neke vrste indentitetne krize nacionalnih držav in klica po nekem fantomskem izvirnem islamu, ki to ni. Dejstvo, da je bilo telesno kaznovanje v Saudski Arabiji izvrševano v 20. in 21. stoletju pogosteje kot v celotni zgodivini islama pred tem kaže, da je šerija veljala za etično kategorijo in ne pravno-kaznovalno ter da je stanje v današnjih arabskih držav potrebno korenito nasloviti.

Islam ima drugačno (socialno-pravno-intelektualno) zgodovino v primerjavi s krščanstvom in Zahodom, čeprav je tudi islamska kultura do neke mere vplivala na vznik renesanse v Evropi. Islam ne potrebuje reformacije, določene skupine muslimanov jo potrebujejo. V 7. stoletju je islam pričel s socio-ekonomsko in predvsem etično-duhovno revolucijo in temu je lahko tako tudi danes. Revolucija se v islamu zgodi od znotraj, v človeški duši, od tam pa dalje.

V času, ko državo obdajajo z bodečo žico, ko politika in mediji generirajo negotovost in strah, ko Evropska unija poka po šivih, moramo še bolj zavzeto kot sicer iskati poti sobivanja in sodelovanja.

Tvoj pogled na begunsko krizo? Vzroki zanjo, evropski in slovenski odgovor? Kaj storiti drugače, bolje? Obilo izkušenj si pridobil ob izobraževanju v Sarajevu, v Nemčiji, na Nizozemskem, v Kanadi – kakšni so pogledi tam živečih strokovnjakov za islam, kako odgovarjajo na izzive, kakšni so njihovi predlogi rešitev?

Begunska kriza je predvsem kriza vrednot življenja in umiranja. Vprašanje pomoči ne bi smelo biti vprašanje. Ljudjem je potrebno pomagati. Predvsem moramo preprečiti, da do takih in podobnih kriz ne bi prihajalo. Slediti politiki velikih je lahko napačno, vprašanje pa je, do katere mere se lahko Slovenija temu upre, sploh glede na to, da tako dosledno sledimo nareku najvplivnejših zahodnih držav. Vzrok za begunsko krizo so šahovske igre z nafto, ozemljem in močjo Rusije, Irana, ZDA in NATA, nujni pogoj teh igre je žal človeška kri nedolžnih. Na Nizozemskem, v Montrealu, Nemčiji, Sarajevu, in v NY, kjer sem študiral, je ne le veliko muslimanov, temveč tudi veliko strokovnjakov, ki se ukvarjajo s preučevanjem islama, poznajo arabski, perzijski in turški jezik, poznajo zgodovinske relacije, zato je tam razumevanja več, in družba je zato bolj vključujoča. Vseeno se poraja vprašanje, kako begunsko populacijo vključiti v zmerno politiko držav, ki ne bi muslimanov percipirala kot potencialnih tarč takšnih ali drugačnih napadov.

Komentarjev 0
img
Damjan Mandelc
Predavatelj in raziskovalec področji naroda in nacionalizma, globalizacije in evropskih integracij

Oddaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena z *

prekliči

Komentarji: 0

Zadnje objave

Vprašanje

Kaj si mislite o novem spletnem Solidarniku?

Vseh odgovorov: 177






Vsebine

Značke