728 x 90

Lenart Zajc: Plaža

Zgodba je precej stara, ena prvih, ki sem jo napisal, izšla pa je leta 2002 v zbirki Zgodbe iz teme.

Vse skupaj se začne na zeleni trati, ki jo zalivajo v zemljo zasajene škropilnice. Trata prehaja v peščeno plažo, obraslo s palmami. Škropilnice se vrtijo v enakomernih krogih in pršijo droben dežek kapljic. Kapljice vode, ki padajo na trato, skupaj s sončnimi žarki delajo mavrico. Sonce je tiste nekoliko oranžne barve, ko se pripravlja, da se počasi spusti za obzorje. Nebo je temno modro. Morje je smaragdno turkizne barve, ki ji daje poseben lesk dno. Morsko dno je sestavljeno iz drobnih, komaj nekaj milimetrov debelih kamenčkov skoraj bele barve, ki se biserno lesketajo v oranžnem odsevu sončne svetlobe.

Rjavolas fant, kakšnih triindvajsetih let, recimo mu Blaž, popolnoma sam stoji na plaži. Ob njegovih nogah je odprt lesen zaboj, kakšnega pol metra visok in slaba dva metra dolg.

Blaž se sleče do nagega in se vriskajoč požene v turkizno modro vodo. Dno pod njim se lesketa in daje občutek, da plava med biseri. Niže pod sabo vidi raznobarvne ribice. Zajame sapo in zaplava pod vodno gladino. Za rep pocuka mavrično ribico, ta se zahihita in odplava naprej. Blaž hoče za njo, ko se mu ob nogo podrgne majhna zlata ribica. Zasmeje se, se obrne, da bi jo videl, pa mu je že smuknila za hrbet in ga z repom poščegeta po vratu. Spet se obrne, pred njim so čudovite modre oči plavolase deklice, ki mu na ustnice pritisne poljub in odplavala stran. Splava na površino in se zazre v smeri, v kateri je odplavala deklica. Ker ga zazebe, se vrne na kopno. Uleže se na biserni pesek, da ga sonce osuši. Spet mu postane toplo in zadovoljno se razgleda po plaži. Pod palmami opazi barček, izdelan iz bambusovih stebel. Na plaži zagleda pripravljen kupček oblačil, lahko bi bila tudi njegova, ampak v tem trenutku lastništvo ni važno. Obleče se in jo mahne proti barčku. Od daleč si ogleduje barmana, črnolasega mladeniča z lasmi, spetimi v čop. Po barvi polti in obliki oči bi se dalo soditi, da gre za Indijca. Oblečen je v sprane kavbojke in belo srajco s kratkimi rokavi.

       - Zdravo, ga pozdravi Blaž.

       - Živijo, kaj boš? mu odzdravi oni.

       - Daj mi dvojni malibu z ledom, Blaž za trenutek pomisli in doda: Aja, pa še ene pall mall brez filtra.

Barman vzame malibu iz hladilnika, mu napolni kozarec in poda cigarete.

       - Samo kaditi ne smeš tukaj, mu reče barman, ko poriva kozarec predenj, novi minister za zdravstvo prepoveduje kajenje v lokalih. Lahko pa vzameš cigarete in greš prižgat enega tjale, mu barman pokaže namišljeno točko na plaži.

       - Koliko sem pa dolžan? ga vpraša Blaž ter pospravi cigarete v žep.

       - Pozabi, nov si tukaj, pa te hiša časti, ga zavrne mladenič.

       - Prijazno, reče Blaž. Nekaj trenutkov je tiho, toliko, da se mu tišina zazdi mučna. Da odžene mučnost situacije vpraša: Pa je veliko ljudi letos?

       - Isto letos, isto lani ... bolj malo jih zaide sem, reče barman in se še naprej ukvarja s svojimi barmanskimi opravki.

       - Aha, reče Blaž in spije še malo pijače. Ozre se naokrog. Zadaj za travnikom, ki ga namakajo vodne pršilnice, je kakšna dva metra visok dolg bel zid z vrati, narejenimi iz železnih sulic. Pred zidom je sadovnjak.

       - In kaj je tam? Blaž s prstom pokaže na prehod v zidu.

       - Tam? Nič, sadovnjak, kot na drugi strani. Nič pametnega.

Blaž se še nekoliko razgleda in dobrih dvesto metrov niže opazi stopnišče. Stopnišče se lesketa v soncu, podobno kot pesek v morju. Stopnice se spuščajo navzdol pod zid.

       - In tam? Blaž pokaže na lesketajoče se stopnišče.

       - Tam je mesto. Tam sem doma, mu reče mladenič in izgine.

Skupaj z njim je izginil barček in je izginilo morje. Blaž opazi, da je zid zdaj nekoliko višji, da ni več tako bel in omet z njega odpada. Na mestu suličastih vrat je lesena barikada, zabita s tremi ali štirimi deskami počez, da je ne bi bilo mogoče odpreti. Stopnice podhoda so zdaj betonske. Blaž skomigne z rameni, izpije malibu in se napoti proti mestu. Ko je zadovoljivo oddaljen od točke, kjer je prej stal bar, prižge cigareto.      Že hoče stopiti na prvo stopnico, ko ga ogovori ženski glas.

- Ne počni tega, mu pravi.

Obrne se za glasom in zagleda plavolaso punco, ki jo je spoznal pod vodo. Vitka je. Ima drobne, vendar lepo zaobljene prsi, dolgi nogi in obel trebušček. Mikavna se zdi.

       - In zakaj ne bi počel tega? jo vpraša.

       - Ker ni najbolj prijazno zdravju. No, lahko pa tudi, če vztrajaš, mu reče, da ne bi izpadla pokroviteljska. Medtem ko je govorila, je opazil, da ni premikala ustnic.

       - Kako si to naredila? je začuden.

       - Naredila kaj?

       - Ko si govorila, nisi premaknila ustnic, ji pojasni.

       - Aja, to. Verjetno se mi ni ljubilo, reče ona, ne da bi premaknila ustnice. Ker še kar naprej začudeno bulji vanjo, se nasmehne. Ob nasmehu sta se ji v licih naredili jamici in oči so se ji zalesketale. Lesketale so se ji enako, kot se je lesketalo prej morje, ko je še bilo. Z istim bisernim, turkizno zelenim lesketom.

       - Pridi z mano, mu ponudi roko.

       - Oprosti, ampak res bi si rad ogledal mesto, ji odgovori on. V naslednjem trenutku pa se domisli in ji reče: - Pridi ti z mano! Hoče jo prijeti za roko.

       - A, a, odkima ona in umakne prej ponujeno roko. Skrije jo za hrbet, pa ne toliko, kot da bi se bala, da bi ji ujel dlan, kot toliko, da je z gibom poudarila, da res ne misli hoditi v mesto.

       - V mesto ne smem, mu še reče.

Nekaj trenutkov pomišlja, ampak se hitro domisli:

       - Prav, grem pa sam, pa se vidiva kasneje tukaj.

       - To skoraj gotovo, mu odgovori zamišljeno.

Blaž stopi proti stopnišču, in ko se približa, nad stopnicami opazi napis, ki ga prej ni videl. Na napisu piše: POKOPALIŠČE. Mesta, ki ga je pričakoval, ni videti.

Ko se Blaž spusti po stopnicah, občuti nelagodje.

Stopnišče je takšno, kot so stopnišča podhodov na železniških postajah. Stopnice so betonske, notranjost podhoda je osvetljena z neonskimi lučmi. Spodaj je hodnik, iz katerega se dvigujeta dva izhoda. Nad levim je napis: 'GROBOVI', nad desnim pa: 'GROBNICE'.

Blaž se odloči za grobove. Vzpenja se po stopnicah navzgor. Stopi na peron. Namesto tračnic so levo in desno od perona grobovi. Sicer je pokopališče lepo urejeno. Tu je skrbno košena zelena trata, iz katere se dvigujejo kamniti nagrobniki. Blaž si vse skupaj ogleduje. Miren je, dokler se ne začne dogajati, pa tudi dogajanje na začetku ni videti kaj posebnega. Najprej se strese en nagrobnik, potem drugi, tretji, dokler se ne tresejo vsi. Ob tem oddajajo neprijeten zvok. Kot monotono, nezadovoljno mrmranje. Valujoč, neprekinjen MMMMM. Blaž se obrne in steče, odkoder je prišel. Spet je spodaj v podhodu, ampak mrmranje gre za njim. Brez razmišljanja se požene po nasprotnih stopnicah navzgor, naravnost tja, kjer piše: 'GROBNICE'. Na vrhu stopnic so siva vrata. Takšna, kot so vrata skladišč. Blaža skrbi, da bi vrata ne bila zaklenjena, kajti podhod pod njim je poln mrmranja. Zgrabi za kljuko in vrata se na njegovo olajšanje odprejo. Plane skoznje in jih zaloputne za sabo. Znajde se v Benetkah.

Blaž stoji na desnem bregu Canala Grande, nekaj metrov oddaljen od Rialta, in opazuje skupino Japoncev. Zvedavo se vrtijo pod mostom in iščejo čim boljši položaj za fotografiranje. Še nekaj časa jih opazuje, potem pa stopi proti Markovem trgu. Med hojo se ozira naokrog in opazuje skupinice turistov. Včasih so to Nemci, včasih Francozi, Amerikanci, Angleži, Japonci ... lahko bi naštel vse njemu znane jezike, samo italijanščine ne sliši. Pravzaprav Italijanov sploh ni, kot da bi se ugreznili pod beneško gladino. To se mu zazdi nekako narobe. Občutek, da je nekaj narobe, pa v njem povečuje občutek tesnobnosti. Nervozno se ozira, da bi videl kakršnegakoli Italijana, pa ga ni. Tesnoba narašča, vse dokler ne pride na Marcov trg in sede k Florijanu. Pristopi natakar, isti indijski fant, ki ga je spoznal že na plaži. Znan obraz prežene tesnobo.

       - O, živjo, mu reče Blaž. – Delaš kar na dveh krajih?

       - Časi so težki in denarja ni nikoli dovolj, mu odvrne črnolasi indijski fant. – Kaj boš? ga vpraša.

Naroči si toast in kapučino, se zlekne v udobnem stolu in ob poslušanju jazzovskega pianista opazuje nebo. Dejstvo, da je nebo zelenkasto in sonce rjavkasto, posejano z velikimi temnimi pegami, se mu ne zdi moteče. Natakar mu hitro prinese naročeno. Blaž torej takole uživa, pije kapučino in je topel toast, dokler se ne pojavi skupina ljudi, precej izstopajoča od običajnih turistov. Oblečeni so v črnino. Njihove obleke so izven časa in izven mode, še najbolje jih oriše pojem »starodavnost«. Prišleki hodijo v sprevodu, na ramenih pa nosijo mrtvaške rakve. Roke vijejo proti nebu, njihovi obrazi se pačijo v žalostnih grimasah in usta odpirajo v krikih. Vendar krikov ni slišati, tudi ni slišati ne joka ne šuma, ki bi ga sprožil sprevod. Blaž lahko sliši le pianino, na katerega igra zamorec v belih rokavicah. Prišleki uspešno odženejo občutek ugodja, ki je do njihovega prihoda napolnjeval Blaža.

Strmi v sprevod in čez čas opazi podobne sprevode ljudi, ki prihajajo iz sosednjih uličic. Vsi ti ljudje brezšumno rjovejo in jokajo. Tu in tam se kakšen med njimi zgrudi po tleh in obleži tam, kamor pade. Med preostalimi ob tem završi, mahajo z rokami in si nekaj dopovedujejo. Ležečega brž pospravijo v zaboj, zbit iz surovih desk, in nadaljujejo svojo pot. Vsepovsod so takšne krste. Na vseh vogalih jih je videti. Polne in prazne, zaprte in odprte. Polne sprevodi nosijo proti morju, prazne pa puščajo za toliko časa, da postanejo polne.

       - Pred dnevi so prišli, reče natakar za Blaževim hrbtom.

       - Prosim? se zdrzne Blaž, ki se je šele zdaj zavedel njegove prisotnosti.

       - Pravim, da so prišli pred dnevi. Nihče ne ve odkod so se vzeli. Kar naenkrat so jih vse ulice polne. Takole hodijo, brez zvokov, po naših ulicah in prenašajo svoje mrtve in sami umirajo. Cepajo kot muhe. Stavim dolar, da od tehle tu jutri ne bo nobenega več med živimi. Natakar strokovnjaško pljune na tla, s čimer podkrepi svojo trditev. – No, ja, nadaljuje, mogoče bo tu in tam kakšen, večine pa ne bo. Nekakšna bolezen jih daje, najbolj ogabno pri tem je, da mrliči spuščajo vodo in rjuhe v katere so zaviti tako smrdijo ... Hecno ne, slišati jih ne moremo, vohamo pa lahko. Ogabno. Scuzi signore, na hitro zaključi natakar in stopi k japonskemu paru, ki je ravno sedel za sosednjo mizo.

Blažev nos res začuti ogaben smrad. Z gnusom pljune in naredil požirek kave. Zazre se v oči nesrečne matere, ki nosi v naročju trupelce, zavito v umazano rjuho. Zraven sebe je zaslišal škljocanje fotoaparatov.

       - Hecni ljudje, tile Japonci, se oglasi natakar, ki spet stoji za Blažem. - Pridejo in vse slikajo. Vse jim je zanimivo, tvoj sijaj in tvoja beda. Vse to se bo znašlo projecirano na stene tokijskih stanovanj in tadva bosta govorila o vsem tem tistim, ki tega niso mogli doživeti. Tolikokrat in toliko časa jim bosta trobezljala o tem, da jih bo zmamil firbec in bodo še oni prišli pokukat sem dol k nam. Mi, Benečani, pa živimo od tega. Od minule slave in od firbcev. Od kod si? vpraša indijski natakar.

       - Iz Ljubljane.

       - Od kod? A, Slovenec, ne? Sem bil v Sloveniji, v Piranu. Vidiš, tudi tisto so bile včasih Benetke, pa je prišel Napoleon in rekel, da niso več. Zdaj so Benetke samo še tale drekec, pa se da vseeno dobro zaslužiti. Zaradi firbcev, mu pomežikne natakar.

       - Do zdaj je bilo tako. Zdaj so pa tukaj tile, ki kar umirajo in prihajajo umirat, in to ne more biti dobro. Ne more biti v redu, če nekdo pride k tebi umret. To odganja turiste! pribije natakar in se zazre v sprevod.

       - Madona, koliko jih je! Saj bo vse smrdelo! nato se malo pomiri.

       - ... počasi premišljujem, da bi se preselil v Mestre, zaključi in odide k sosednji mizi.

Blaž se zazre v sprevode brezšumno gibajočih in opazuje njihovo početje. Vidi mlado dekle, ki kleči ob mrtvem telesu svojega ljubljenega, roke vije proti nebu in nekaj kliče. Tako je, dokler ne pridejo štirje možje. Ti njenega dragega zavijejo v rjuho, si jo naložijo na rame in nadaljujejo pot proti morju. Dekle se umiri. Počasi se dvigne na noge, se zagrize v lastne prste in jokajoč nadaljuje pot za sprevodom.

Blažu se zazdi njegovo pitje kave in neprizadeto opazovanje tuje nesreče cinično. Pomane si oči in se zazre v nebo, ki je takšno kot kakšna lena reka. Le tu in tam lebdeči oblaki so zadržali svojo sivino. Kar zre in zre gor v nebo, samo da mu ne bi bilo treba več gledat tehle, pa ga pritegne nov zvok. Zvok bobnov, trobent in piščali. Spusti pogled na trg pred seboj in se začudi karnevalskemu razpoloženju, ki je prevladalo.

Žalujoči so s sebe odmetavali črnino in ostajali v pisanih oblačilih, mrtvi so lezli iz rjuh in trug. S sebe so otirali smrdeči sluz in zaplesali z živimi ob jazzu, ki se je razlegel skozi ves prostor. Prej objokano dekle je z rokami, dvignjenimi v zrak, z golim oprsjem, ki ji je ušlo iz razpete bluze, prešerno plesalo pred njo klečečim mrtvim ljubčkom. On se ji smeji in ploska v ritmu. Blaž se vprašujoče zazre proti natakarju, vendar tudi ta pleše z japonsko turistko.

Prižge si cigareto. Jazz postane še živahnejši in z njim tudi plešoči. Vrtijo se in poskakujejo vse bolj noro. Dekleta in žene slačijo odvečne kose oblačil. Vse več jih je, ki plešejo skoraj ali pa čisto nage. Njihov ples je erotičen. Počasi se slačijo tudi možje. Vse skupaj prerašča v eno samo velikansko orgijo. Ženske se ljubijo z ženskami, možje z možmi, moški z ženskami, otroci z otroki in odrasli z otroki.

Prej žalujoče, nato plešoče dekle zdaj jezdi na svojem ljubčku, ob tem pa streže še njegovim štirim pogrebcem. Natakar nasaja Japonko kar na mizi, zraven pa grabi po njenem Japoncu. Tam pred Markovo cerkvijo tri dekleta obdelujejo neko debelo gospo. Prej kužni smrad je zamenjal vonj po potu, spermi in vzburjenosti. Saj ne, da je ta kaj bistveno prijetnejši, je pa znosnejši.

Pred Blažem se pojavi zapeljiva blond Američanka z bajnim oprsjem, ki je nedvomno delo mojstra plastične kirurgije. Američanka ima za spoznanje preobsežna stegna, ampak Blaž se je vseeno razveseli.

       - Za kaj sploh gre tukaj? jo vpraša.

       - Kako misliš, za kaj gre?

       - Nimam pojma, mu odvrne, jaz sem iz Združenih držav Amerike.

Vrže se mu v objem. V svoji dlani začuti tisto remek delo plastične kirurgije, v svojih ustih njen jezik. Strastno trga oblačila z njega. Skoraj nag je, na sebi ima samo še spodnjo majico brez rokavov in Burlington nogavice. Takole najbolj bedasto opravljenega, kot je človek sploh lahko, ga nenadoma odrine od sebe. Odpre oči, ki jih je v zanosu strasti zaprl, in vidi Japonca, ki ji daje zajeten šop bankovcev. Za njim je truma Japoncev, ki vanj usmerja svoje fotografske aparate. Ugotovi, da je bil žrtev zarote.

       - Zakaj?!! vzklikne.

Američanka se namesto odgovora potreplja po za spoznanje preveč zajetnih stegnih. Prime ga, da bi ji povedal svoje, pa ga spoznanje, da si ga bo na turističnih posnetkih, takega v spodnji majici, z bingljajočim lulkom in v Burlington nogavicah, ogledalo pol Japonske, spravi iz tira. Namesto znašanja jeze nad Američanko, ki na bizaren način zbira denar za plastične kirurge, se požene v dir.

Beži pod arkadami okrog Marcovega trga, Japonci pa s svojimi škljocajočimi aparati za njim. Teče in teče, ampak naj se še tako napreza, ne more pobegniti škljocastemu zvoku fotoaparatov. Priteče do Markove cerkve in se hoče skriti vanjo, pa mu vratar ne dovoli vstopiti, ker ni dostojno oblečen. Požene se v nov krog okrog trga. Tudi truma Japoncev, ki je prej ubogljivo čakala, kako se bo izteklo pregovarjanje z vratarjem, steče za njim. Čuti, da ne bo mogel več dolgo. Čedalje bolj se opoteka.

Pade po tleh. Jazz, ki se je do zdaj razlegal, potihne. Japoncem se takle obnemogel, ležeč na tleh ne zdi več bog ve kaj, tako da odidejo po svojih opravkih. Prej plešoči mrtvaki se zrušijo nazaj v rakve. Pogrebci čez pisana oblačila potegnejo črnino, pobirajo rakve s tal in jih nosijo proti morju.

Štirje se zberejo okrog njega. Preutrujen je, da bi jim lahko dopovedal, da je živ. Dvignejo ga in položijo v pripravljeno rakev. Rakev je zaboj, slaba dva metra dolg in kakšnega pol metra visok. Zraven njega položijo še njegova oblačila. Rakev dvignejo na ramena in odnesejo proti morju. Ko pridejo do obale, jo počasi položijo na valove, ki jo odnesejo stran. Nesejo jo čez odprto morje, proti idilični plaži, poraščeni s krasno zeleno trato in dnom, ki se v večernih žarkih biserno lesketa. Krasna plavolasa deklica z jamicami v licih se požene v morje. Indijski barman se posveča svojim barmanskim opravkom. Valovi rakev odložijo na peščeni plaži. Čez čas, ko se Blaž naspi, zleze iz zaboja in se počasi obleče. Ko je oblečen, se zravna poleg svojega zaboja in se nekoliko razgleda. Pogled mu obstane na vabeči morski gladini. Hitro ugotovi, da je bilo oblačenje nepotrebno.

Blaž se sleče do nagega in se vriskajoč požene v turkizno modro vodo.

Komentarjev 0
img
Lenart Zajc
pisatelj

Oddaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena z *

prekliči

Komentarji: 0

Zadnje objave

Vprašanje

Kaj si mislite o novem spletnem Solidarniku?

Vseh odgovorov: 177






Vsebine

Značke